Pozdravljeni!
Kviza se lahko udeležite tukaj
Želim vam prijetno in zabavno reševanje! :-)
sobota, 1. februar 2014
SEMINARSKA NALOGA: GAMEMAKER
VSEBINA, CILJ SEMINARSKE NALOGE IN PREDSTAVITVE.
Vsebina projekta se osredotoča na tematiko enega najbolj popularnih in vendar tudi kontroverznih področij uporabe PC-ja – računalniških igric. Vsekakor je to zelo pomembna tematika, predvsem za osnovnošolske otroke, ki se danes s tem srečajo zelo zgodaj. Večino otrok najbrž ne zanima tista neskončno dolgočasna koda, ki se skriva za igricami katere dnevno igrajo, toda verjameva da določene učence tudi zanima kaj je v ozadju vsega tega. Najin projekt – GameMaker je relativno preprost program, za nekatere manj računalniško pismene otroke morda malce težji, zato je najverjetneje primeren šele za tretjo triado osnovnošolcev, gledano z vidika vzgojno-izobraževalne ustanove. Uporaben je lahko tudi kot začetna faza pri učenju programiranja, verjetno bolj za učence ki že zgodaj pokažejo neko veselje do programiranja in jim algoritmično razmišljanje ni tuje. Cilj seminarske naloge je pridobiti novo znanje o računalniškem programu, objektivno presoditi njegove prednosti in slabosti za uporabo na osnovnošolskem nivoju, ter kvalitetno predstaviti projekt bodočim profesorjem računalništva.
GAMEMAKER IN NJEGOV RAZVOJ.
GameMaker je program za izdelavo računalniških igric. Razvit je bil v programskem jeziku Delphi, izšel pa je 15. Novembra leta 1999. Njegov ustvarjalec je Mark Overmars, nizozemski znanstvenik iz področja računalništva, ki je vodilni raziskovalec na univerzi v Utrechtu. Od leta 2007 pa program ustvarja podjetje YoYo Games. Sprva je bil imenovan Animo, kasneje GameMaker, sedaj pa se ponaša z imenom GameMaker: Studio. Program nam omogoča ustvarjanje računalniških iger na različnih platformah in sicer: Windows, Mac, Ubuntu, iOS, Android.
NAMEN GAMEMAKER-ja.
Narejen je bil z namenom poučevanja ustvarjanja računalniških iger. Uporabniku omogoča izdelavo igric z integriranimi grafičnimi orodji na podlagi enostavne „povleci in spusti“ (drag&drop) tehnike. Namenjen je predvsem manj izkušenim programerjem saj je preprost za uporabo in z njim lahko ustvarimo igro brez obvladovanja programskih jezikov. Znotraj programa je bil ustvarjen tudi programski jezik Game Maker Language (GML). Ta je namenjen izdelavi bolj kompleksnih iger, za izdelavo katerih niso dovolj samo GameMakerjeva integrirana grafična orodja. Program podpira ustvarjanje v 2D, 3D, multiplayer in touchscreen.
ZAKLJUČEK IN SKLEP
Program je vsekakor zelo poučen in ima določene prednosti. Za uporabo bi ga priporočila vsem učencem v osnovni in tudi srednji šoli, saj si lahko z njem popestrijo ure računalništva hkrati pa otroci uporabljajo svojo domišljijo in ustvarjalnost. Uporaba programa GameMaker bi bila smiselna tudi na katerem drugem področju, ne samo pri predmetu računalništva.V igrico lahko dodamo elemente glasbe, likovne elemente, lahko bi ustvarili poučno igro iz določene snovi za mlajše generacije.
nedelja, 19. januar 2014
Outcome based learning
Outcome based learning metode v izobraževanju se osredotočajo na študenta kot osrednjo osebo v empiričnih meritvah izidov oziroma uspehov učenja. Končni rezultat je seveda količina na novo osvojenega znanja in seveda praktična uporaba le-tega. Outcome based metode so bile privzete za velik del izobraževalnih ustanov že v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Od tradicionalnih oblik izobraževanja se v največji meri razlikuje prav v tem, da bolj preverja in poudarja dejstvo, da mora priti do transferja oziroma prenosa znanja, ki naj bi bilo dolgoročno, in ne osredotočno na kratkoročni končni cilj, da učenec obveznost samo opravi.
Filozofsko se tej učni metodi v angleščini reče Means to an end - v ozadju nekako pomeni, da nekdo nekaj počne le za končni rezultat oziroma z edinim namenom da bi osvojil nek drugi cilj, ki si ga je zastavil za konec. Kar trenutno počne pa mu ni v velikem interesu. Več o tem si lahko preberemo o Kantovi teoriji o moralnosti.
Immanuel Kant (1724-1804)-nemški filozof, ena osrednjih osebnosti moderne psihologije.
Ravno tej učni metodi naj bi se Outcome based learning v največji meri izogibal, ker ne temelji na pravemu končnemu znanju in učnih ciljih.
nedelja, 8. december 2013
nedelja, 17. november 2013
Refleksija na primerjavo kurikulumov: slovenski ali nemški?
Gledano skozi zgodovino lahko potrdimo, da ima Nemčija dokaj razgibano ozadje v šolstvu. Luteranstvo je imelo močan vpliv na celotno nemško kulturo, morda s poudarkom ravno na področju izobraževanja. Martin Luther je bil morda prvi velik zagovornik obveznega šolstva, a vendar za razliko od tedaj na široko uveljavljenih idej in misli, ki so v ospredje bolj kot ne postavljale religijo, je šolstvo želel razbremeniti nekaterih ozkoglednih idej cerkve. Po tem konceptu se danes zgleduje večina izobraževalnih ustanov v Nemčiji.
Nemčija ima, vsaj po mojem mnenju, dokaj zanimiv šolski sistem. Kaj je tako zanimivega? Vsaka zvezna dežela v Nemčiji namreč posebej določa, izpopolnjuje in spreminja svoj lastni šolski sistem in njegova pravila. Zveznih dežel pa je skupaj šestnajst. Tudi učni načrti in kriteriji ocenjevanja se lahko povsem razlikujejo od ene dežele do druge. Že tukaj opazimo razliko v primerjavi s slovenskim kurikulumom. Jasno, saj so razlike lahko ogromne že v primerjavi bavarskega kurikuluma z berlinskim. Prepričan sem, da bi z malo truda lahko hitro našli tudi kurikulume zelo podobne slovenskemu, toda ravno zaradi te raznolikosti primerjava morda ni najbolj smiselna poteza. Lahko pa iz navedenega sklepamo, da se v Nemčiji mišljenja raznih pedagoških delavcev, ministrov, funkcionarjev, učiteljev...precej razlikujejo. Toda, očitno se ne podrejajo idejam neke druge ustanove, uprave ali dežele. Za učence je po mojem mnenju to lahko zelo pozitivna zadeva. Otroci so polni idej, zanima jih lahko ogromno različnih stvari in v takem sistemu tudi na bolj enostaven način najdejo svojim željam primerno smer izobraževanja/učenja. Poglejmo si malo bolj podrobno njihov šolski sistem in začnimo kar tam, kjer je šolanje obvezno. Otroci morajo po dopolnjenem šestem letu obvezno v šolo. Starši, ki morajo poslati otroka v šolo imajo kar širok izbor za osnovno šolstvo, večinoma pa jih pošljejo kar v lokalno šolo, ki je seveda najbližje bivališču. Nekaj pa se jih tudi udeleži meni nekoliko ljubših, alternativnih šol, saj jih ima Nemčija precej.(Walfordske šole, Montessori šole...).
Ko otroci zaključijo osnovno stopnjo izobraževanja (do 10-ega leta v večini zveznih dežel, do 12-ega leta v Berlinu in Brandenburgu) imajo štiri opcije za nadaljnje šolanje. Hauptschule (najmanj akademska oblika šola, neka vrsta poklicne šole). Realschule (realka, strokovno-tehnična oblika šolanja, traja do učencevega 16-ega leta). Gymnasium (gimnazija, 13 razredov, to je ravno do 19-ega leta, z zaključnimi izpiti za sprejem na univerzo). Gesamtschule (splošna srednja šola, brez sprejemnih oz. kvalifikacijskih izpitov).
Računalništvo je v Nemčiji dokaj obširna vsebina v šolstvu, njegove prednosti uporabljajo pri mnogih predmetih, tudi takšnih, ki niso nujo neposredno povezani z računalništvom. Računalniki so tako orodje za učenje, kot orodje za poučevanje. V prvi stopnji jih šolski sistem namenoma nekako seznani z osnovnimi vsebinami, v drugi stopnji pa so ti predmeti izbirni za vse učence, ki jih to področje zanima. Poudarek imajo bolj na praktični uporabi računalnika, kot pa na teoretičnem znanju. Učenci naj bi se naučili razmišljati algoritmično. Če vzamemo za primer neko tehnično ali strokovno usmerjeno Realko(Realschule), je uporaba kompleksnejših algoritmov (v 10. razredu) in spretnosti v računalništvu nekako zadnji del kurikuluma v prvi stopnji izobrazbe.
Ena slabosti nemškega kurikuluma je morda nekoliko nedosledno določanje učnih ciljev v programu nekega predmeta, vendar to postane vse bolj razumljivo če analiziramo udeležbo učencev na splošnih šolah (Gesamtschule), kjer so manjši stroški povezani z izobraževanjem in tudi precej manjše omejitve pri vpisu. Razlike bodo tedaj že v predznanju. Tudi raznolikost kurikulumov igra tukaj pomembno vlogo. Sicer pa podobnosti s slovenskim vsekakor obstajajo. Lahko bi morda rekli, da so nemški kurikulumi neka progresivna oblika slovenskega. Sicer dvomim, da učenci v nemških osnovnih šolah delajo na višjem nivoju in imajo več znanja kot učenci pri nas, res pa je, da imajo več možnosti pri izbiri svoje izobraževalni poti.
Nemčija ima, vsaj po mojem mnenju, dokaj zanimiv šolski sistem. Kaj je tako zanimivega? Vsaka zvezna dežela v Nemčiji namreč posebej določa, izpopolnjuje in spreminja svoj lastni šolski sistem in njegova pravila. Zveznih dežel pa je skupaj šestnajst. Tudi učni načrti in kriteriji ocenjevanja se lahko povsem razlikujejo od ene dežele do druge. Že tukaj opazimo razliko v primerjavi s slovenskim kurikulumom. Jasno, saj so razlike lahko ogromne že v primerjavi bavarskega kurikuluma z berlinskim. Prepričan sem, da bi z malo truda lahko hitro našli tudi kurikulume zelo podobne slovenskemu, toda ravno zaradi te raznolikosti primerjava morda ni najbolj smiselna poteza. Lahko pa iz navedenega sklepamo, da se v Nemčiji mišljenja raznih pedagoških delavcev, ministrov, funkcionarjev, učiteljev...precej razlikujejo. Toda, očitno se ne podrejajo idejam neke druge ustanove, uprave ali dežele. Za učence je po mojem mnenju to lahko zelo pozitivna zadeva. Otroci so polni idej, zanima jih lahko ogromno različnih stvari in v takem sistemu tudi na bolj enostaven način najdejo svojim željam primerno smer izobraževanja/učenja. Poglejmo si malo bolj podrobno njihov šolski sistem in začnimo kar tam, kjer je šolanje obvezno. Otroci morajo po dopolnjenem šestem letu obvezno v šolo. Starši, ki morajo poslati otroka v šolo imajo kar širok izbor za osnovno šolstvo, večinoma pa jih pošljejo kar v lokalno šolo, ki je seveda najbližje bivališču. Nekaj pa se jih tudi udeleži meni nekoliko ljubših, alternativnih šol, saj jih ima Nemčija precej.(Walfordske šole, Montessori šole...).
Ko otroci zaključijo osnovno stopnjo izobraževanja (do 10-ega leta v večini zveznih dežel, do 12-ega leta v Berlinu in Brandenburgu) imajo štiri opcije za nadaljnje šolanje. Hauptschule (najmanj akademska oblika šola, neka vrsta poklicne šole). Realschule (realka, strokovno-tehnična oblika šolanja, traja do učencevega 16-ega leta). Gymnasium (gimnazija, 13 razredov, to je ravno do 19-ega leta, z zaključnimi izpiti za sprejem na univerzo). Gesamtschule (splošna srednja šola, brez sprejemnih oz. kvalifikacijskih izpitov).
Računalništvo je v Nemčiji dokaj obširna vsebina v šolstvu, njegove prednosti uporabljajo pri mnogih predmetih, tudi takšnih, ki niso nujo neposredno povezani z računalništvom. Računalniki so tako orodje za učenje, kot orodje za poučevanje. V prvi stopnji jih šolski sistem namenoma nekako seznani z osnovnimi vsebinami, v drugi stopnji pa so ti predmeti izbirni za vse učence, ki jih to področje zanima. Poudarek imajo bolj na praktični uporabi računalnika, kot pa na teoretičnem znanju. Učenci naj bi se naučili razmišljati algoritmično. Če vzamemo za primer neko tehnično ali strokovno usmerjeno Realko(Realschule), je uporaba kompleksnejših algoritmov (v 10. razredu) in spretnosti v računalništvu nekako zadnji del kurikuluma v prvi stopnji izobrazbe.
Ena slabosti nemškega kurikuluma je morda nekoliko nedosledno določanje učnih ciljev v programu nekega predmeta, vendar to postane vse bolj razumljivo če analiziramo udeležbo učencev na splošnih šolah (Gesamtschule), kjer so manjši stroški povezani z izobraževanjem in tudi precej manjše omejitve pri vpisu. Razlike bodo tedaj že v predznanju. Tudi raznolikost kurikulumov igra tukaj pomembno vlogo. Sicer pa podobnosti s slovenskim vsekakor obstajajo. Lahko bi morda rekli, da so nemški kurikulumi neka progresivna oblika slovenskega. Sicer dvomim, da učenci v nemških osnovnih šolah delajo na višjem nivoju in imajo več znanja kot učenci pri nas, res pa je, da imajo več možnosti pri izbiri svoje izobraževalni poti.
nedelja, 3. november 2013
nedelja, 20. oktober 2013
REFLEKSIJA NA POUČEVANJE RAČUNALNIŠTVA V SLOVENSKIH OSNOVNIH ŠOLAH
Kaj menite o položaju predmeta "računalništvo" v slovenskih snovnih šolah? Izbirnost? Tretja triada? Kdo pri nas uči računalništvo in kakšno mnenje imate o tem? Kaj bi spremenili? Kdo je računalnikar na osnovni šoli? Kakšne vsebine se vam zdijo primerne za računalništvo?...
Kot vemo, računalništvo v Sloveniji ni obvezen predmet. Mnenja glede tega, ali bi se to moralo spremeniti ali ne, so zelo različna.
Osebno mislim, da je veliko bolj pomembno da otroku oziroma učencu prepustimo svobodo izbire, da se sam odloči kateri predmet bo imel željo poslušati, kot pa da določimo kateri predmet bo obvezen za njega. Tudi glede glavnih predmetov bi se prednosti in slabosti tega, da je določen predmet obvezen, dalo debatirati v neskončnost. Torej pustimo to temo za kasneje.
Lahko dodam, da postajam oboževalec "nesistema v sistemu" internatske šole Summerhill v Angliji, tako da se mi uporaba besede "obvezno" v šolstvu, posebej ko gre za otroke in mladostnike, zdi nekoliko nevarna. Torej mislim, da uvedba računalništva v šolstvu kot obvezni predmet, ne bi prineslo drastično pozitivne spremembe v slovenskem šolstvu.
Ostanimo torej pri dejstvu, da ne podpiram vlogo računalništva kot obvezni predmet. Vseeno pa bi pri tem koraku nekaj dodal. Tisti učenci, ki bi si npr. v sedmem razredu devetletke izbrali računalništvo kot prvi izbirni predmet, bi jim celoletni učni program za izbrani predmet bistveno razširil, pa naj bo to računalništvo, astronomija, ali pa likovna umetnost ali šahovski krožek. Število ur bi postavil na nivo obveznega predmeta kot sta slovenščina in matematika. Ne vidim razloga zakaj učenec/otrok ne bi imel sam pravice izbrati tisti predmet ki mu je najljubši, na katerem bo posledično preživel tudi največ časa in iz njega odnesel največ znanja. Ta predmet bo v najboljšem primeru postal del njegove prihodnosti. Urejanju besedil bi tako po hitrem postopku lahko priključili še računalniška omrežja in multimedijo.
Zavedam se da je verjetno lažje o vsem tem teoritizirati kot pa to dejansko izpeljati, toda menim da bi to bilo mogoče. Kaj bi bile lahko negativne posledice tega? Morda to, da bi imeli otroci tako različne šolske programe tako zelo zgodaj? Ali pa da bi učenci prezgodaj našli samega sebe v nečem kar jih resnično veseli? Bi različen učni načrt ustvaril razlike med otroci? Nisem povsem prepričan. Toda prepričan sem da so bile te razlike ustvarjene že pred dobrim desetletjem, in sicer z uvedbo (po mojem mnenju) največje bedarije v zgodovini slovenskega šolstva - nivojskega pouka, ki je kaj kmalu ustvaril razlike. Toda več o tem morda kdaj drugič.
Nazaj k računalništvu. Obiskoval sem osnovno šolo, ki je ena izmed prvih v Sloveniji uvedla devetletni šolski program in temu primerno tudi nivojski pouk pri obveznih predmetih. Ker smo bili v petem razredu osnovne šole še po starem programu, smo šesti razred "preskočili" in padli takoj v sedmega devetletke, kjer smo imeli že na voljo izbirne predmete. Eden izmed predmetov, ki sem jih izbral je bilo tudi Računalništvo - urejanje besedil. Predmeta sem se udeležil z velikim zanimanjem, hitro pa sem opazil da je bila moja predstava o tematiki predmeta kar nekoliko drugačna kot je bilo očitno v učnem programu, ki pa ga je (sklepam da) sestavila ali pa prilagodila kar naša učiteljica računalništva namesto za to pristojno osebje na Ministrstvu za šolstvo. Učiti se namreč nismo začeli uporabe Worda, Excela, ali česa podobnega, temveč smo že prvo uro dobili celoletno seminarsko nalogo - izbiro poljubne teme, ki naj bi jo do konca leta naredili in oddali v Wordu. Dvosmerne komunikacije je bilo zelo malo ali skoraj nič. Če je kdo kaj neznanega ali nerazumljivega vprašal, ga je učiteljica ponavadi kar nadrla v smislu kako lahko namreč sploh kaj takega sprašuje...,kajti če ima doma računalnik bi to moral že vse znati...Imeli smo eno uro tedensko, ki je ob petkih zjutraj kaj kmalu postala samo neka rutina. Moja seminarska je bila, če me spomin ne vara, mislim da nekaj na temo severnoameriške profesionalne košarkarske lige NBA. Tukaj je bila ena in morda celo edina dobra poteza učiteljice, saj je imel vsak učenec svobodo izbrati za temo vsaj nekaj o čemer ga je veselilo raziskovati.
Ali bi po zgornjih navedbah (če predpostavimo da so resnične) mojo prvo profesorico računalništva lahko klasificirali pod izrazom "računalnikar"? Kdo je sploh računalnikar?
Računalnikar je strokovnjak, ki poučuje računalništvo. Ne samo to. Računalnikar tudi servisira, vzdržuje, in skrbi za računalnike v šoli. In ne nujno samo za računalnike, ampak za vso informacijsko komunikacijsko tehnologijo na šoli. Kaj mi/nam to pove? Očitno to, da bi težko osebo na takšnem profesionalnem nivoju klasificirali kot računalnikarja. Morda v tem primeru ne mislim nujno na profesionalnost kot strokovni naziv osebe, temveč bolj na profesionalen pristop do poučevanja izbirne vsebine iz računalništva.
Ali pa vendar, je strokovni naziv morda vedno v skladu s kompetencami oziroma stopnjo profesionalnosti, ki jo bo imel učitelj, v našem primeru, na osnovnošolskem nivoju? Z drugimi besedami, ali so osebe, ki nimajo ustrezne izobrazbe na področju računalništva, sploh dovolj kompetentni za dovolj kvalitetno poučevanje računalništva na osnovni šoli? Kot vse kaže, v mnogih primerih ne. Zdaj smo pa tu. Kdo pri nas sploh uči računalništvo? Računalništvo naj bi sicer učili za to izobraženi učitelji, vendar temu ni vedno tako. In četudi desetletje kasneje. Po nekaterih informacijah veliko šol še vedno nima zaposlenih oseb z ustrezno izobrazbo. Tako računalništvo še vedno poučujejo učitelji drugih predmetov, ki nimajo ustrezne izobrazbe. Koliko časa in generacij pa bo temu še vedno tako, pa je najbrž dobro vprašanje.
Več naslednjič.
Alen.
Kot vemo, računalništvo v Sloveniji ni obvezen predmet. Mnenja glede tega, ali bi se to moralo spremeniti ali ne, so zelo različna.
Osebno mislim, da je veliko bolj pomembno da otroku oziroma učencu prepustimo svobodo izbire, da se sam odloči kateri predmet bo imel željo poslušati, kot pa da določimo kateri predmet bo obvezen za njega. Tudi glede glavnih predmetov bi se prednosti in slabosti tega, da je določen predmet obvezen, dalo debatirati v neskončnost. Torej pustimo to temo za kasneje.
Lahko dodam, da postajam oboževalec "nesistema v sistemu" internatske šole Summerhill v Angliji, tako da se mi uporaba besede "obvezno" v šolstvu, posebej ko gre za otroke in mladostnike, zdi nekoliko nevarna. Torej mislim, da uvedba računalništva v šolstvu kot obvezni predmet, ne bi prineslo drastično pozitivne spremembe v slovenskem šolstvu.
Ostanimo torej pri dejstvu, da ne podpiram vlogo računalništva kot obvezni predmet. Vseeno pa bi pri tem koraku nekaj dodal. Tisti učenci, ki bi si npr. v sedmem razredu devetletke izbrali računalništvo kot prvi izbirni predmet, bi jim celoletni učni program za izbrani predmet bistveno razširil, pa naj bo to računalništvo, astronomija, ali pa likovna umetnost ali šahovski krožek. Število ur bi postavil na nivo obveznega predmeta kot sta slovenščina in matematika. Ne vidim razloga zakaj učenec/otrok ne bi imel sam pravice izbrati tisti predmet ki mu je najljubši, na katerem bo posledično preživel tudi največ časa in iz njega odnesel največ znanja. Ta predmet bo v najboljšem primeru postal del njegove prihodnosti. Urejanju besedil bi tako po hitrem postopku lahko priključili še računalniška omrežja in multimedijo.
Zavedam se da je verjetno lažje o vsem tem teoritizirati kot pa to dejansko izpeljati, toda menim da bi to bilo mogoče. Kaj bi bile lahko negativne posledice tega? Morda to, da bi imeli otroci tako različne šolske programe tako zelo zgodaj? Ali pa da bi učenci prezgodaj našli samega sebe v nečem kar jih resnično veseli? Bi različen učni načrt ustvaril razlike med otroci? Nisem povsem prepričan. Toda prepričan sem da so bile te razlike ustvarjene že pred dobrim desetletjem, in sicer z uvedbo (po mojem mnenju) največje bedarije v zgodovini slovenskega šolstva - nivojskega pouka, ki je kaj kmalu ustvaril razlike. Toda več o tem morda kdaj drugič.
Nazaj k računalništvu. Obiskoval sem osnovno šolo, ki je ena izmed prvih v Sloveniji uvedla devetletni šolski program in temu primerno tudi nivojski pouk pri obveznih predmetih. Ker smo bili v petem razredu osnovne šole še po starem programu, smo šesti razred "preskočili" in padli takoj v sedmega devetletke, kjer smo imeli že na voljo izbirne predmete. Eden izmed predmetov, ki sem jih izbral je bilo tudi Računalništvo - urejanje besedil. Predmeta sem se udeležil z velikim zanimanjem, hitro pa sem opazil da je bila moja predstava o tematiki predmeta kar nekoliko drugačna kot je bilo očitno v učnem programu, ki pa ga je (sklepam da) sestavila ali pa prilagodila kar naša učiteljica računalništva namesto za to pristojno osebje na Ministrstvu za šolstvo. Učiti se namreč nismo začeli uporabe Worda, Excela, ali česa podobnega, temveč smo že prvo uro dobili celoletno seminarsko nalogo - izbiro poljubne teme, ki naj bi jo do konca leta naredili in oddali v Wordu. Dvosmerne komunikacije je bilo zelo malo ali skoraj nič. Če je kdo kaj neznanega ali nerazumljivega vprašal, ga je učiteljica ponavadi kar nadrla v smislu kako lahko namreč sploh kaj takega sprašuje...,kajti če ima doma računalnik bi to moral že vse znati...Imeli smo eno uro tedensko, ki je ob petkih zjutraj kaj kmalu postala samo neka rutina. Moja seminarska je bila, če me spomin ne vara, mislim da nekaj na temo severnoameriške profesionalne košarkarske lige NBA. Tukaj je bila ena in morda celo edina dobra poteza učiteljice, saj je imel vsak učenec svobodo izbrati za temo vsaj nekaj o čemer ga je veselilo raziskovati.
Ali bi po zgornjih navedbah (če predpostavimo da so resnične) mojo prvo profesorico računalništva lahko klasificirali pod izrazom "računalnikar"? Kdo je sploh računalnikar?
Računalnikar je strokovnjak, ki poučuje računalništvo. Ne samo to. Računalnikar tudi servisira, vzdržuje, in skrbi za računalnike v šoli. In ne nujno samo za računalnike, ampak za vso informacijsko komunikacijsko tehnologijo na šoli. Kaj mi/nam to pove? Očitno to, da bi težko osebo na takšnem profesionalnem nivoju klasificirali kot računalnikarja. Morda v tem primeru ne mislim nujno na profesionalnost kot strokovni naziv osebe, temveč bolj na profesionalen pristop do poučevanja izbirne vsebine iz računalništva.
Ali pa vendar, je strokovni naziv morda vedno v skladu s kompetencami oziroma stopnjo profesionalnosti, ki jo bo imel učitelj, v našem primeru, na osnovnošolskem nivoju? Z drugimi besedami, ali so osebe, ki nimajo ustrezne izobrazbe na področju računalništva, sploh dovolj kompetentni za dovolj kvalitetno poučevanje računalništva na osnovni šoli? Kot vse kaže, v mnogih primerih ne. Zdaj smo pa tu. Kdo pri nas sploh uči računalništvo? Računalništvo naj bi sicer učili za to izobraženi učitelji, vendar temu ni vedno tako. In četudi desetletje kasneje. Po nekaterih informacijah veliko šol še vedno nima zaposlenih oseb z ustrezno izobrazbo. Tako računalništvo še vedno poučujejo učitelji drugih predmetov, ki nimajo ustrezne izobrazbe. Koliko časa in generacij pa bo temu še vedno tako, pa je najbrž dobro vprašanje.
Več naslednjič.
Alen.
Naročite se na:
Objave (Atom)